Salvador Dalí je na hrano gledal kot na sveto umetnino, kar je dokazal v svoji bizarni kuharski knjigi. Predstavljajte si ga v figuerški rezidenci, kjer pred njim stoji solatni krožnik, ki kljubuje gravitaciji. Namesto običajnega serviranja so listi radiča razporejeni kot mehka krila, kocke popečenega tofuja pa lebdijo na robu krožnika kakor njegove znamenite tekoče ure.
Zanj solata ni bila le zdrav obrok, temveč surrealistična pokrajina tekstur in barv. Ko je z dolgimi, zavihanimi brki opazoval, kako se oljčno olje počasi preliva čez rdečo papriko, je v tem videl dramo obstoja. Vsak grižljaj je bil performans, kjer so se okusi združili v vizualni spektakel, ki je hkrati nahranil telo in duha.
