Pršut ni le stvar zorenja, temveč tudi reza. Tradicionalno se reže ročno z dolgim, ozkim nožem, skoraj prosojno tanko, da maščoba na robu nežno zadiši in se začne topiti že ob dotiku prstov. Debelejša rezina izgubi eleganco, pretanka pa strukturo – ravnotežje je stvar prakse in potrpežljivosti.
V Španiji in na Balkanu je rezanje pršuta priznana veščina, celo poklic, ki zahteva ure treninga. Na tekmovanjih ocenjujejo enakomernost, dolžino reza in videz pladnja. Dokaz, da je pri pršutu poleg sušenja pomembna tudi roka, ki ga postreže.