Srednjeveški zdravilci so verjeli, da določene vrste zelene solate delujejo kot naravno uspavalo in sredstvo za umirjanje telesa. To prepričanje je izviralo iz belega soka v steblih, zato so skledo listnate zelenjave pogosto stregli ob koncu bogatih večerij. Ta nenavadna lastnost je solati dala poseben ugled v ljudski medicini, kjer so jo uporabljali za sprostitev po napornem dnevu. Tradicija uživanja svežih rastlin se je tako prepletla z iskanjem naravnih poti do zdravja.
Kasneje je v Franciji uživanje solate postalo vprašanje bontona, saj so verjeli, da se listov ne sme rezati z nožem. Uporaba kovine naj bi namreč pokvarila nežen okus, zato so se gostje naučili liste spretno zlagati le z vilicami. Ta kraljevi običajpoudarja spoštovanje do sveže teksture. Vsaka pripravljena porcija tako združuje starodavna verovanja o mirnem spancu in prefinjena pravila obnašanja za mizo.